Praznovanje Kulturnega praznika 2018

Zadnja leta se že skoraj vsak slovenski kraj postavlja s kako svojo posebnostjo: starimi predmeti, običaji, takimi in drugačnimi lepotami kraja. Kakor da se v teh trpkih časih, ko »Slovenec«, brez težke vesti, duhovno že »mori Slovenca brata« in »človek toliko velja, kar plača« (Prešeren), prebujamo in skušamo zavedati svojih korenin.

»Kadar rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo.« (Vipotnik)

Daleč najbolj uspešno in občudovano je dogajanje v kulinariki, saj že vsak kraj premore kako »čisto svojo« specialiteto. Cestnarji nimamo svoje izrazite kulinarične znamenitosti, imamo pa svojo posebnost: hrepenenje in lakoto po tem, da bi se nasitili z lepim, polnim, izvirnim, večno vpetim v vse čase, povezanim z vsemi generacijami.

Naše Prešernove proslave so bile rojene iz ene same želje: s plemenito besedo in pesmijo postati in biti živa vez v iskanju neodkritega, v navidez že odkritem. Predvsem pa povezovati se in kulturno sobivati.
Zanimivo bi bilo o tem posneti dokumentarec. Najprej smo gostovali v samostanski cerkvi, z veliko podporo br. Štefana Kožuha in njegovega naslednika br. Staneta Beštra, ki je s svojim prisrčnim zborom »belih glav« (moški zbor Janez Svetokriški) naše slavljenje lepe besede še obogatil. Po njegovi premestitvi smo Cestnarji, skupaj z dragim Ribičevim Francetom iz Vrbe, ostali na Cesti in na cesti.
Pa se hrepenenje po besedi in pesmi ni dalo.

Nagnetli smo se v skromnem prostoru KS, ki je bil že za nastopajoče tesen. Predrzno smo v to sobico »pripeljali« Prešerna in njegovega najboljšega prijatelja Andreja, kapljico Shakespeara s prelepo Julijo in šarmantnim Romeom, doma ustvarjene igre v »cejstnarščini«, prvi predstavili pesnika Ičeta, mlade in stare ustvarjalce. Za vsakega, ki je želel sodelovati, smo kaj odkrili ali preprosto ustvarili.
V tisti mali sobici je postalo vse mogoče. Bilo je, kakor da zamaknjeni v lepoto besede, glasbe in globino skrivnosti ljubezni, brez katere ne more nič preživeti, razmikamo pretesne stene.
Pa so »vremena Cestnarjem se zjasnila«. V lepi novi dvorani Doma krajanov Cesta, ki začuda zmore kar dve lastnosti, praktičnost in domačnost, se je cvet kulture »razcvetel bolj bogato« (Prešeren). Kakor Župančičeva roža mogota, kakor vipavski zvončki, ki kukajo izpod snega in z vso svojo nežnostjo kljubujejo burji …

Beseda, če je prav postavljena in izgovorjena, je močna in povezuje. Pesem in glasba sežeta v dno srca, in če le znaš čutiti, prebijeta led, ki mnogokrat oklepa utrujena srca. Harmonija duše »srce razjasni in oko« (Prešeren).

V soboto, 10. februarja, je bilo na mizah naših src vsega dovolj: pristne besede in močno valovanje tistega, kar plemeniti in poboža še tako zagrenjeno dušo, dajanje in prejemanje.
Pozdravil nas je vztrajni in pogumni Egon Stopar, predsednik KŠD Vrnivec, režiser in moderator prireditve, ki nas s svojo, skoraj že trmasto vero v moč duha in s svojim pogumom priganja, da ne moremo nikoli reči ne.
Rdeča nit večera je bil intervju s podpisano, čudovito prepleten s plemenitostjo besede in glasbe, prelepo podarjene iz src mladih cestnarskih umetnikov.
Že na začetku sem se morala nasmehniti kombinaciji dveh generacij, ki sta pravi stalnici v cestnarskem kulturnem dogajanju: Franjo Batič, s svojim resnim, še vedno lepo obarvanim glasom, je ob kitarski spremljavi vihravega Davida Pizzonija, ki je že v zgodnjem otroštvu postal mamin pomočnik pri snovanju takih in drugačnih proslav, prebral Prešernovo Vrbo. Kakor prispodoba življenja: tako zelo potrebujemo drug drugega, stari in mladi. Brez enih ali drugih je naše bivanje okrnjeno.

Zame so bili poseben dar navzoči sošolci in člani prvega cestnarskega dramskega društva Sivi Čaven. Po začetku odstiranja kulturnega življenja v naši vasi v mojih otroških letih so nas Tadej Štrancar (kitara), Sara Štrancar (viola), Samo Gregorčič (klavir) in Bogdan Blazinšek (vokal) popeljali v močno vprašanje vseh časov: Kam? (Mežkova uglasbitev Prešernove pesmi). Posebnega aplavza je bil deležen vokal, saj je cestnarski zet Bogdan prvič stal na našem odru.

In spet smo skozi pogovor segali v drobovje našega življenja, ki nikakor ni samo črno in ne samo belo. Vokalno instrumentalna skupina nam je nato zapela priredbo pesmi Pod oknom. Alenka Stopar (vokal), Vito Gregorčič (klavir), Aljaž Kalin Kante (klarinet) in Samo Fučka (violončelo), nas niso pustili pod oknom, temveč nas s svojo čudovito izvedbo ponesli kar v višave.

Med pogovorom o pomenu kulture v moji družini so se nam predstavili trije bratje Pizzoni s svojimi mladikami. No, ne prav z vsemi. Najmlajši, ki si je zelo želel zapeti Zdravljico in ga je očka komaj prepričal, naj poje rajši o medvedku, je namreč sladko zasanjal v maminem naročju.

Zatem je na oder prišla Jerneja Bone, cestnarska nevesta iz Cankarjevega rojstnega kraja, in nas obdarila z doživeto prebrano Gloso.

Pogovor o mojem ustvarjanju je obogatila gostja, ki ni bila iz naše KS, gospa Magdalena Mlečnik, moja dolgoletna prijateljica in skrbna zbirateljica vsega, kar je v več kot pol stoletja priklapljalo iz mojega srca, pa tudi vsega, kar so drugi napisali o meni. Z izredno izdelanim nastopom nas je ganila do solz in močno obdarila.

Družina Bone (Bogdan – kitara, vokal, Matevž – električna kitara, Radoš – bobni, Andreja – violina) ob pomoči Erne Kalin (sintetizator) je gotovo zgodba, za katero mislim in upam, da se šele začenja in nas bo spet in spet bogatila. Kakršenkoli komentar na njihovo izvedbo Šifrerjeve priredbe pesmi Neiztrohnjeno srce bi bil neuporaben. Vsaj zase lahko rečem: Neiztrohljivo!

Ko sem opazovala družino Bone v čudoviti izvedbi in se predala besedam moje, Pizzonijeve družine, sem pomislila: to bi bilo tisto prav – odkrivati, gojiti, darovati naprej, kar ti je že bilo položeno v zibelko, skozi družino in kot družina.

Družina, najprej tista domača, potem krajevna, občinska, narodna in končno – družina sveta, povezana s plemenito besedo!

Tudi sanje imajo svojo ceno ...

Ko se je dolg večer, ne da bi njegovo dolgost kaj posebno občutili, iztekal, nam je posebno presenečenje poklonil naš predsednik KS, Bogomir Tomažič. Podpisana sem prejela nagrado za življenjsko delo v kulturi. Doma imam že lep kupček raznih priznanj, tudi petomajsko občine Ajdovščine, toda moram priznati, da se me je ta zahvala posebno dotaknila in me ganila.

Z izredno prisrčnimi besedami je gospod Tomažič v meni vzvalovil hrepenenje, da bi kljub vsemu, morda pa zaradi vsega (bolezen ovita v starost!) le še dodala kak kamenček k plemeniti zagnanosti naših mladih!

V slovo smo prejeli v dar še Kreslinovo priredbo pesmi O, Vrba, ki je postala že kar himna naših Prešernovih večerov. Izvedli so jo David Pizzoni (kitara, vokal), Alenka Stopar (vokal), Alma Fučka (violina), Samo Fučka (violončelo), Erna Kalin (harmonika/sintetizator) in MePZ Vrnivec.

Velik je, ta naš Prešeren! Še vedno nas zmore, vsaj za nekaj ur, združiti, ubrati in nam vzbuditi hrepenenje po svobodi duha, po močni srčni kulturi, po lepem, po višjem … Vsekakor pa po želji, da se drugo leto spet srečamo ob njegovi pesmi in našem trudenju, da bi bili vredni dediščine, ki nam jo je zapustil!

Nihče ni štel delovnih ur, ki so jih mladi vložili v en sam večer. Posebno hvala vsem, ki jih na odru nismo videli in njihovega dela nismo mogli nagraditi z aplavzom! Ker sem sama vpeta v to dogajanje že več kot petdeset let, vem, koliko dobre volje je potrebno, če naj bo večer podarjen res vsem, »ki v srcu dobro mislijo!«. Zato pravim dragim mladim: »Moji dragi otroci (tako jih kot »teta Jožica« vedno nagovarjam), Bog živi vas in vaš zarod nov!«

(Citati v narekovajih so z ljubeznijo ukradeni dragemu pesniku!)

Jožica Pizzoni

Slike si oglejte na facebook strani vasi Cesta: