Pohod Naš potok Vrnivec '2006

Ker smo ime našega Kulturno športnega društva Vrnivec s kulturim ustvarjanjem že požegnali smo morali seveda nekako upravičiti tudi drugi del naziva, torej da se ukvarjamo tudi s športom. In ker se tako spodobi, smo seveda za našo prvo skupno športno-rekreativno druženje izbrali družinski pohod k izviru našega »veletoka«, potoka Vrnivca.

V nedeljo 29. oktobra smo se po 8. uri zjutraj zbrali v centru vasi, pred spomenikom. Odziv vaščanov je bil nad vsemi pričakovanji, kajti zbralo se nas je kar 87. Najmlajša hribolazka je bila Brajdarka Neža, ki je dopolnila šele 7 mesecev starosti, medtem ko je bil najstarejši pohodnik Otkovšan Jože, ki šteje že 67 pomladi. Po obveznem gasilskem poziranju smo krenili na pot, preko Gnojevca in stomaškega zaselka Ljubljanica do prvega cilja, izvira Vrnivca. Za splošno razgledanost naj povem, da se naš potok v začetku imenuje Studenec, kasneje, ko se združi še z nekaterimi pritoki in postane kar zgledno širok, pa dobi ime Vrnivec. Sam izvir Studenca ni kdovekako impozanten, ker ga večino za gašenje žeje poberejo stomažani (Bog jim ga požegnaj!), vendar smo bili pohodniki nad njim kljub temu tako navdušeni, da ga je moral vsak malce poizkusiti. Mmmm.

Ker nismo želeli, da bi se naše druženje prehitro končalo, smo pot nato nadaljevali preko plazu Slano blato do cerkvice Svetega Urbana. Tam nas je čakal čaj, ki sta nam ga pripravila Robert in Klavdija. Ob čaju smo iz nahrbtnikov potegnili še malice in vse ostale bolj ali manj bogate napitke, ki so pokazali, da znamo tudi Cestnarji delati kakovostna »zdravila«.

Sledila je podelitev pohodniških knjižic s prvim žigom, ogled cerkvice in obvezno poziranje, ki je bilo pospremljeno s pesmico »Pri farni cerkvici«. Po tem prijetnem postanku se je bilo nekaterim kar težko odpravili domov in zato je trajalo kar nekaj časa, da se je procesija začela pomikati proti dolini. Domov smo jo mahnili preko Komparov, kjer je bilo potrebno spiti še preostanek »čaja«, in preko Črnata do Ceste. Za konec smo napravili še slikico ali dve pred Darjotovo kuhinjo in se nato v želji, da čimprej organiziramo novo pohodniško druženje, poslovili.

In res, ker je bilo zelo lepo zakaj ne bi tega nadaljevali. Kam gremo naslednjič pa naj ostane skrivnost.

Egon Stopar