Pohod Cesta na Triglav '2011

Kulturno športno društvo Vrnivec s Ceste je dosedaj organiziralo že kar nekaj pohodov po bližnji okolici, že dolgo pa je med Cestnarji tlela želja, da bi se enkrat skupaj povzpeli na Triglav. Uresničila se je 17. in 18. septembra.

Kar 31 pohodnikov se nas je v zgodnjih jutranjih urah zbralo na avtobusni postaji na Cesti. Ekipa je bila sestavljena iz Cestnarjev, predstavnikov cestnarske »izseljenske matice« in prijateljev iz bližnje in daljne okolice. Po skupni fotografiji, smo sedli v avtobus in krenili na pot v želji doživeti in videti čim več lepega.

Po približno treh urah vožnje smo zapustili avtobus in se s Krme, še v temi, ob siju naglavnih svetilk, peš podali na pot. Druščina je bila pisana, starostno mešana in tempo hoje primeren za vsakogar. Pot nas je vodila najprej skozi gozd, ob prvih sončnih žarkih, ki so osvetljevali Julijske vršace, pa smo že prešli med nizko borovčje in prvo skalovje. Jutro je bilo jasno in pogled je bil čudovit. Bolj kot se je dvigalo sonce, bolj strmo se je vzpenjala tudi naša pot. Proti največjemu vzponu »kalvariji», je sonce že močno pripekalo, a tolažila nas je misel, da bomo kmalu na Kredarici, kjer si bomo malo oddahnili, se okrepčali in jo potem »mahnili« našemu cilju naproti.

Kredarica je bila ta dan množično obiskana, saj je bil napovedan zadnji lep vikend v septembru, primeren za obisk gora. Po toplem čaju in okrepčilu je sledil vzpon, brez nahrbtnikov, ki smo jih pustili v koči, da bi nam bilo lažje. Drug za drugim smo se zagrizli v skalovje in se trdno oprijemali »zajl» in »klinov», nekateri z malo strahu, ker so bili prvič, drugi bolj korajžno, a vsi zelo previdno. Na vrh smo prišli kmalu po dvanajsti uri. Vsi presrečni in navdušeni smo se razgledovali po okolici, saj se nam je občasno ponudil prekrasen razgled, ki pa se je v trenutku lahko hitro izgubil, ker se je mogočna gora ovila v meglo. Ja, tako nepredvidljiv je lahko Triglav, zato pa je še toliko bolj privlačen.

Po skupnem in posamičnem fotografiranju, krščevanju s »štrikom« po zadnjici, z glavo v Aljaževem stolpu seveda in še zadnjem občudovanju lepot, smo se v treh ločenih skupinah odpravili nazaj proti Kredarici. Tik pred odhodom tretje skupine, je eden od planincev občutil slabost, ki pa smo jo po strokovnih telefonskih nasvetih našega daljinskega reševalca in nato še našega zdravnika, ki se je vrnil z Malega Triglava, uspešno odpravili. Planinca smo zatem v navezi previdno in počasi spravili do Triglavskega doma na Kredarici.

Ko smo tako vsi prispeli v kočo, smo si najprej odpočili, nekaj pojedli in popili, si uredili prenočišča in se nato zbrali v sobi, kjer je sledilo prijetno druženje. Ob pogovoru, igranju harmonike in plesu v »gojzarjih« je čas kar prehitro minil. Prijetno utrujeni smo se odpravili spat, saj nas je naslednji dan čakal spust preko Vodnikovega doma in Pokljuke na Rudno polje.

Drugo jutro smo vstali že zelo zgodaj, saj je bilo napovedano slabo vreme in zato je bilo potrebno čim prej priti v dolino. Na pot smo se podali ob 6.30. Na Kredarici je bilo to jutro kar mrzlo, kot se za tako nadmorsko višino seveda spodobi, a nudil se nam je čudovit pogled, obarvan z oranžno jutranjo zarjo, ki ga lahko doživiš samo tako visoko v hribih. Vsi smo si bili enotni, da smo kljub slabi vremenski napovedi prenočili v koči in za vrnitev v dolino počakali nedeljsko jutro.

V strnjeni koloni smo se začeli spuščati v dolino. »To je pravi luksuz«, so dejali nekateri, po vzponih, ki smo jih doživeli prejšnji dan. Kljub temu pa je bilo potrebno biti pazljiv, saj ti med hojo po grušču kaj hitro lahko zdrsne in nesreča je tu. Prav to se nam je tudi zgodilo. Planinki je par sto metrov pred Vodnikovo kočo zdrsnilo in poškodovala si je nogo. Ker je bila po oceni našega zdravnika Jurija poškodba hujša, je izredno prijazna in energična oskrbnica Vodnikovega doma takoj sprožila reševalno akcijo. Čez dobre pol ure je že priletel helikopter in ponesrečenko odpeljal v jeseniško bolnišnico, kjer je dobila mavec.

Večina pohodnikov nas je po malici, še pred prihodom helikopterja, nadaljevala spust v dolino. Pot se je zelo vlekla obenem pa smo bili deležni tudi nekaj dežnih kapelj, ki pa so nam bile le v vzpodbudo, da smo še bolj pospešili korak. Kmalu po dvanajsti uri smo bili vsi v dolini, pri avtobusu, presrečni in polni lepih vtisov.

Odpeljali smo se proti domu, seveda mimo Jesenic, kjer nas je z nogo v mavcu čakala naša »ponesrečenka«. Na Cesto smo se vrnili zgodaj popoldne, utrujeni, a ponosni, da smo zmogli. Saj veste, da je Triglav še vedno tisti izziv, ko sam sebe preizkušaš, če še zmoreš in če ti uspe, si ponosen na to.

Za konec naj zapišem še, da je bilo lepo in nepozabno. Za vsa ta lepa doživetja, pa gre seveda zahvala glavnemu pobudniku in organizatorju pohoda Egonu Stoparju, Juriju Karapandži za stalno zdravniško skrb in pomoč , našemu gorskemu reševalcu Robertu Štoru, ki se je par dni pred pohodom poškodoval in ni mogel z nami, a nas je po telefonu spremljal s strokovnimi nasveti, Stojanu Kodeletu iz Budanj, ki je priskočil na pomoč pri spustu s Triglava, in vsej prijetni družbi, ki je poskrbela, da je ves čas vladalo pravo gorniško vzdušje.

Ob odhodu smo si rekli le še »na svidenje naslednje leto«, ko se bomo spet podali novim vzponom naproti.

Sonja Lulik