Cesta na Škrlatico 2019.

Jutro je bilo še globoko pod odejo, ko se je pisana druščina Cestnarjev zbrala na »Rampi«. Naši pogledi so v dvomih zrli v nebo, ki za takšno pot ni dajalo ravno dobrih obetov. Med vožnjo proti Vršiču nas je ves čas spremljal dež, vendar mu ni niti najmanj uspelo pokvariti živahnega vzdušja na avtobusu. Ogrelo nas je pripovedovanje dogodivščin iz preteklih skupnih pohodov, nas nasmejalo in napolnilo s pričakovanji novih spominov. Preden se je zdanilo, je dež že ponehal in ko smo prispeli na Vršič, je veter počasi razpihoval težke oblake, ki so sedeli na vrhovih gora vse naokrog.

Zakorakali smo v sveže umito jutro mimo Tičarjevega doma proti Poštarskemu domu. Razgibana pot nas je vodila mimo mnogih malih potočkov, ki so, kot posledica nočnih padavin, popestrili našo pot proti sedlu Planja. Od tam naprej smo brez nahrbtnikov, z varovalnimi čeladami in kompleti za samovarovanje, nadaljevali pot na Razor. Nekoliko zahtevnejši vzpon s pomočjo jeklenice in skob v zadnjem delu nam je pognal po žilah adrenalin, slikovit razgled, ki ga ponuja vrh Razorja pa nagradil čisto vsak trenutek vloženega napora. Čudovit pogled proti Škrlatici, ki so jo obkrožale meglice nam je kazal, da je pred nami še dolga pot, preden bomo dosegli vrh te gorske kraljice. Med spustom proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih smo na vsakem koraku lahko občudovali razkošje planinskega cvetja in čisto od blizu tudi gamsje družinice. Nekaj najbolj navdušenih in vzdržljivih je, namesto popoldanskega počitka pri koči, izbralo pot na bližnji Bovški Gamsovec. Napornemu dnevu je sledil čudovit večer ob petju in Boštjanovi spremljavi na kitari, predvsem pa smehu in dobri volji. Zato tudi naslednje jutro ni bilo nič težko vstati. Da bo naš korak proti Škrlatici stekel čim lažje, so nam prijazni oskrbniki že pred odhodom pripravili čaj in kavo. Pot nas je vodila čez razgiban kraški svet Kriških podov, nad Zgornjim Kriškim jezerom do vrha Kriške stene, preko pobočja Gubna, Dovškega Gamsovca do Rdeče Škrbine in od tu naprej v Zadnji Dolek. Sledil je zahtevnejši del vzpona, najprej po strmem melišču, potem pa v steno Škrlatice. Izkusili smo, zakaj velja ta pot za eno zahtevnejših, obenem pa tudi najlepših. Vzpon nanjo je terjal mnogo truda in previdnosti, vendar je razgled, ki se je razprostiral daleč v sosednjo Avstrijo, Italijo in na pokrajine naše dežele, nagradil čisto vsako kapljico potu. Občutek, ko stojiš na drugem najvišjem vrhu v Sloveniji in pravi gorski lepotici med gorami, Škrlatici, je zagotovo nekaj posebnega in osrečujočega.

Našo turo smo po spustu srečno zaključili v Vratih in se odpeljali proti Cesti. Tam so za izjemen zaključek poskrbeli naši pridni balinarji in nam postregli z okusno večerjo. Čudovita tura, ne le zaradi dih jemajočih razgledov v doline in na vrhove mogočnih gora, temveč predvsem zaradi prijetne in vesele druščine, s katero smo lahko delili te čudovite trenutke.

Za nepozabno doživetje se vsi udeleženci iz srca zahvaljujemo Kulturno-športnemu društvu Vrnivec Cesta, še posebej Egonu za organizacijo in požrtvovalnost, Balinarskemu klubu Cesta ter gorskim reševalcem Stojanu, Davidu in Robertu.

V pričakovanju se že veselimo naslednjega poletja in obljubljenega »izleta v neznano«!

Marijana Faganelj

P.S. Album slik si oglejte na Facebook strani.