Jutro je bilo še globoko pod odejo, ko se je pisana druščina Cestnarjev zbrala na »Rampi«. Naši pogledi so v dvomih zrli v nebo, ki za takšno pot ni dajalo ravno dobrih obetov. Med vožnjo proti Vršiču nas je ves čas spremljal dež, vendar mu ni niti najmanj uspelo pokvariti živahnega vzdušja na avtobusu. Ogrelo nas je pripovedovanje dogodivščin iz preteklih skupnih pohodov, nas nasmejalo in napolnilo s pričakovanji novih spominov. Preden se je zdanilo, je dež že ponehal in ko smo prispeli na Vršič, je veter počasi razpihoval težke oblake, ki so sedeli na vrhovih gora vse naokrog.
